Pred dnevi se je med komentatorji izpostavil gospod, ki sem mu s svojim nerganjem in pametovanjem tukaj gor, očitno precej 'stopila na živec'. In mi je dalo misliti. Priznam. Komentar sem umaknila, ker je bil žaljiv in ker... Pač, ker je to moj blog in tukaj bo objavljeno, kar meni paše! HA!
Ampak mi ni dalo miru. Samorefleksija je moja rak rana. To, da sem skomplicirana pa moj zaščitni znak :) Da marsikdaj ne vem kaj bi rada, tudi. Da si vmes x krat premislim, tudi. Da imam vizijo končnega, pa se mi tudi sanja ne kako do tega priem, tudi. Da... Ah, ja, sem pač naporno bitje. A z mano ni nikoli dolgčas! A to kaj pomaga? :))
Danes debatirava z D. o končni podobi tal in mi revež ne more in ne more 'dokijat' zakaj se neke stvari lahko naredi in druge ne. In me vpraša zakaj toliko rinem naprej? Zakaj vztrajam, če mi reče, da se ne da? Če ne vidim končne slike?
Zato, ker razmišljam 'outside the box'. Ker dokler mi do zadnjega zloga ne pojasniš zakaj nekaj gre in drugo ne, ne kupim. Pika! Ker se je že x krat izkazalo, da se stvari dajo, samo vrtat je treba. In razmišljat nekonvencionalno. Ne se držat postopkov in materialov kot pijanc plota, ker to ni vedno potrebno. Seveda, so izjeme, in ja, zakaj odkrivat toplo vodo, kjer so že toplice. Pa vendar!
No, danes bom pisala, in ja, spet nergala, o izkušnji s trgovci vseh možnih profilov. Zadevo opažava že nekaj časa in napredka ni. Kvečjemu obratno. Zakaj gre?
Odkar je ta turbokapitalizem odplaknil vse male trgovce in obiske šoping centrov spremenil v nedeljski družinski quality time, je kvalitetna postrežba postala storitev, ki izumira.
In kaj je za mojo skomplicirano rit kvalitetna postrežba?
- da, ko pridem v trgovino pozdravijo
- da, ko vprašajo kaj želim in rečem, da zaenkrat le malo časa, da se razgledam, ne stojijo za mojih hrbtom, kot da sem prišla nelegalno sprivatizirat pol štacune
- da, ko vprašam kaj je 'to'? se ne delajo gluhe in imajo kar naenkrat delo na drugem koncu trgovine, jaz pa očitno izpuhtim
- da, ko vprašam po osnovni ponudbi, vzamejo v roke katalog in mrzlično brskajo, hkrati pa mi zatrjujejo, da zadeva po kateri sprašujem, ne obstaja (imajo pa razstavljeno v salonu - na razdalji 3 m od svetovalnega pulta kjer se nahajajo katalogi, po katerih se zdaj histerično lista)
- da, ko vprašam, kaj mi nudi en cenovni razred višje v primerjavi z osnovnim, ne dobim odgovora (razen cene :/ doh!)
- da, ko prosim za strokovno pomoč v smislu rešitve tehničnega problema oziroma primerjave med dvemi napravami, wanka ne potegne spet na plan kataloga in mi kaže slikice, ki mi povedo, da noče razumet kaj jo sprašujem
- da, ko vprašam po legendi slikic v katalogu, brska za legendo, ker jih ne pozna. In ko jih po minuti še vedno ne najde, zariplo rdečih lic hiti razlagat takeee neumnosti... Seveda izmišljene, ker ima občutek, da ne sme rečt 'tega pa ne vem'.
- da, ko vprašaš iz česa je pult in zatrjuje, da iz kamna, v bistvu pa je plastika... Pojma nimajo!
In še in še... To je naravnost noro. Razumem, ljudje delajo za minimalca in niso motivirani, ampak dragi trgovci, kako sploh prodate kaj? Zakaj bi kupovala v trgovini in plačevala vaše najemnine, če mi ne znate svetovali niti o vaših lastnih proizvodih? Če vaši zaposleni ne vedno da obstajajo in so razstavljeni par korakov od njih.
Ta vikend sva se odpeljala 130 km stran, z namenom, da dokončno izberemo vsaj tri aparate - hladilnik, pomivalni stroj, pečico in mogoče napo. V matični salon, misleč, tam bodo gotovo vedeli kaj več. Sumarno smo na minimalno 2,5 T€. In sva jih bila pripravljena tam pustit, z malo malo truda, bi jih zaslužili. Pa jih nisva. Pa jih niste. Ker sva o izdelkih, ki jih prodajate vedela vač kot vaši zaposleni.
Še vedno pa tu in tam naletiš na človeka, ki ve o čem govori, ki ve kaj prodaja. Pravi balzam, vam povem. Da, ko ga povprašaš po stvareh, ki niso prefabrikati in terjajo razmislek, ker vsega se pač ne da na netu prebrat, ne zmrznejo, ampak zagrizejo, se potrudijo in pomagajo.
No, ena takih trgovinic, ki še niso šle v maloro, je družinsko podjetje, ki prodaja barve za Bežigradom. Merkatorjeva poslovna stavba nekje v pritličju.
Po čudežu sva zadnjič naletela tudi na prodajalko v Big Bang-u v Lj. Gospa z občutkom in ogromno znanja. Smo bili hitro zmenjeni. Brez katalogov (razen za cene), histerčnega listanja in zardevanja :)
Ja, tako smo še vedno brez pomivalca in pečice.
Pomivalca rabimo širine 45 cm, vgradnjega. Čimveč programov, aqua stop in povprečen čas cikla max 125 min.
Pečico pa bi belo ali tisto z zrcalno folijo. Ugotovitev tehničnega napredka - odkar imajo funkcijo, da se baje same očistijo, jim vgrajujejo takoimenovana teleskopska vodila. Menda je glavna prednost slednjih, da se ne opečeš, ko jih vlečeš ven. V čem je fora? V vsakem primeru je pekač vroč?
V glavnem jaz jih nočem, ker njihova glavna značilnost je ta, da jih nikoli ne moreš očistit, kot se spodobi. Sama se pa tud ne znajo. Jaz bi staro pečico! Tako brez vodil, ki ima samo utore! Ampak takih, gospa, pa (razen če kupiš kombinarano počeico in štedilnik v enem - kubus) ne delajo več. Itak.
Kakšen predlog?
Ni komentarjev:
Objavite komentar