Finish line

Počutim se kot na zadnjih kilometrih polmaratona. Tisti trenutki, ko se oglasijo krči v mišicah in še ne vidiš, niti slišiš ljudi ob cilji ravnini. Takrat grizem! :) In zgrizem! :D

Tukaj pa... Kako že gre tista... Če gre lahko narobe, bo narobe tudi šlo!

L. za danes ni uspel dobit kombija in tako smo ostali na suhem. Ne moremo it iskat vrat, jih pobarvat in ju3 montirat. Ne moremo prepeljat I. postelje in komode, ne moremo prepeljat pralnega stroja, sušilca... Stanovanje je polno škatel, klet je še nabito polna kdovečesa, tv je še priklopljen, hladilnik in skrinja še v stanju ledene dobe... 

In kje so frendi, ko je treba pomagat? Na morju. Za pomoč pa se ponudijo tisti, od katerih bi to najmanj pričakoval, in ki jih resnično nočem obremenjevat s svojo štalo.

D. je šel v stanovanje, ker pride vodovodar dokončno zmontirat priključek za pralni stroj in pipo v tuš kabini. Elekrtičar bo baje v ponedeljek. 

Jaz pa visim tle gor, ker se sploh ne morem zbrat in nadaljevat s polnjenjem škatel. Včeraj sva delala ves dan do enih zjutraj. V upanju, da pripraviva zadeve za 'odvoz' in jutri samo še počistim. Pa očitno temu ne bo tako. 

Plus vsega, da je zadeva še malo lepša, so se mi vnele blazinice na podplatih. Boli kot sam vrag!

No, pa da obrnem perspektivo. Ogromno stvari je že preseljenih. Vsa oblačila, otroške igrače, kopalnica, čevlji, knjige, vse mogoče drobnarije. To mi je uspelo urediti tako, spotoma. Zdaj vem, kako pomembno je to. Uspešno smo tudi oddali stvari, ki jih ne potrebujemo. Še vedno pa dom išče Psiho. Hrček :) Anyone?

Mojstri so po večini odšli in potrebno se bo ukvarjat le še z enim. Inox mojstrom. Gospa Ana, hvala za kontakt, dečko je res super. V torek pa bomo pofotkali tudi končni izdelek :)

Stanovanje je iz dneva v dan bolj naše in domače. Samo naselimo ga še v vso mogočo (ne)potrebno šaro, pa bo. In še nekaj je zelo pomembno. Čez 10 dni, gremo na počitnice. Pa če se kar svet podre!