Rušenje

Treba je začet kot se spodobi. Udarniško.

Zadala sem si, da ne izgubimo niti enega dne. NITI ENEGA!

In prvi dan je bil dan pred prazninčnim tednom. Prvomajskim. Začeli bomo z rušenjem. Mnogo tega.

D. me gleda, če je z mano vse v redu.

1. Kje boš dobila koga, ki bo rušil.
2. Kje boš dobila koga, ki bo material odpeljal?
3. Vse to enem dnevu!

Nič lažje, pojdi z mano.


Rušitelja:

1. Boštjan, po domače TAJFL ((de) teufel - hudič))
2. Seba, po domače Mali (bratec :))

1. dan

Orodje:
kladivo

Čas rušenja:
5 ur

REZULTAT

PREJ /POTEM

Velika soba - po novem kuhinja

 

Dnevni prostor

  

 Kopalnica

 

 

Kup gradbenega materiala po prvem dnevu je že odpeljan na deponijo. Suma dve toni.

Fanta sta opravila več kot odlično.

 

2. dan

Orodje:
pnevmatsko kladivo
kladivo

Čas rušenja:
5 ur

REZULTAT

PREJ /POTEM

Kuhinja / zdaj otroška soba

 

Kopalnica / kar je od kopalnice ostalo

 

Gradbeni odpadki v sumi treh ton odpeljani na deponijo. Lakše se diše :)

Tako, rušenje opravljeno. Naslednji je na vrsti vodovodar.

Day ?

Tako, ključi so naši. Zdaj pa veselo na delo.

Dokončni datum vselitve 15.7.2013

Nam bo uspelo? 
Pa dajmo!!! 

Day 0

Naslednji dan, 19.4. je sledil podpis pogodbe, vplačilo are in določitev dokončnega datuma izplačila.

In na obzorju je bila nova bitka. Tokrat z banko. 

Nekaj izkušenj iz teh vod imam in danes vem, da brez slednjih pri pogajanjih in dogovorih nisi obravnavan niti približno resno, kaj šele strokovno.

Da ne zahajamo v podrobnosti z akterji, lahko povemo le, da so slednji uspeli 'urediti', da je šlo bolj ali manj do zadnjega momenta pred podpsom notarske listine, vse narobe. Tudi pri notarju. Ampak smo sfajtali. Speljali!!!! 

29.4.2013  o hepi dej

Imamo ključe od stanovanja in imamo 30 letni puf!!! Saj na koncu človk ne ve, ali naj bo vesel ali žalosten. Tako, neko banalno je vse skupaj, ko pogledaš iz obeh perspektiv!

Na predaji ključev smo prejšnjemu lastniku končno razkrili kaj bo iz tega stanovanja nastalo. Njegova žena, gospa S. je bila ves čas proti prodaji, oziroma, ji ni bila naklonjena. Ustvarjalna žilica ji ni dala miru in je tudi sama imela precej idej kako zadevo urediti. Mislim, da sta bila oba navdušena nad rešitvami.

Tako nekako smo si stvari zanislili...

Day 0 -1

Ves dan sem se prekladala doma. Delat ni bilo mogoče, enostavno nisem bila zmožna. 

Prebrskala sem vse možne nepremičninske oglase. Iskala plan B variante, se vmes že sprijaznila, da je vse izgubljeno, pa spet našla upanje.... Zvečer sva z D. po skypu izmenjala par besede, oba v tihi napetosti in pričakovanju. 

'Nič mi ne povej, dokler se zvečer ne vrnem., ok?'

In tako je dan minil. Zjutraj pa čakanje. Če je rekel, da bo poklical, bo poklical. Skuliraj se. Nič več ni odvisno od tebe. Kar sva imela za zaj.. sva že :/ :)

Na hitro sem opravila še dva sestanka, se preoblekla in odpičila na Šmarno. Z brutalnim tempom. In telefonom v laufarcah :) Da ja ne zgrešim klica.Na vrhu pojem solato z regratom in odbrzim nazaj. Mogoče ni signala. Počutila sem se kot 13-ketnica, ki čaka na klic simpatije. Doma, ker takrat mobilcev še ni bilo. Haha

Pa čakam, pa čakam, pa čakam... Pa nič.In se odpeljem prosti domu. V križičšu pri Trzinu zazvoni. Srčni utrip poskoči do plafona. Zapeljem dol. Se zazrem v telefon... To je to. Trenutek resnice. Pa dajmo. In pokličem nazaj.

Gospod V. pove, da se je odločil za nas :) Še enkrat previdno vpraša če si tega stanovanja res želimo... Joj, kar objela bi ga. Cmok v grlu... V istem telefonskem pogovoru smo bili dogovorjeni za izmenjavo podatkov za pripravo pogodbe. Podpis in ara? JUTRI!!!

=)

Ne kamen, skala se je odvalila s srca. Ko sem prišla domov, sem samo padla v posteljo. In do večera, do 21.30 se nisem pobrala. Izčrpana od stresa, nisem bila sposobna več nič. Vmes sem še poslala podatke za pogodbo, se zmenila za vse ostalo, določila uro in to je bilo to. 

Na letališče sem se privlekla napol mrtva. Če je D. zbolel zaradi stresa pri prodaji, sem jaz padla dol zdaj, pri nakupu. To je bilo preveč zame. Ko me je videl, je bil prepričan, da je zadeva padla v vodo. Tako utrujena sem bila, da tudi veselja nisem mogla več pokazat. Šlo je za mišjo kocino na tesno, ampak imamo ga. Buča, imamo ga! :)

  

In potem spat!

Day 0 -2

V vmesnem času smo vsak dan večkrat viseli na netu in preverjali, če je oglas še tam. Mentalno smo bili prepričani, da bo to stanovanje naše. Nekako smo ga že mislili, živeli. Pa vendar, naivčine, za to naredili nič.

Naše roke so bile zvezane do trenutka podpisa pogodbe na drugi strani, do izpeljave posla in potrditve banke kupca našega stanovanja, o datumu izplačila kupnine. In tega smo dočakali. 

Vsa blažena sva zvečer obležala na kavču, z mislimi v 'našem' novem stanovanju. D. je naslednji dan, mislim, da je bil torek, odpotoval v Paris in se vračal v petek. Dogovorila sva se, da do takrat počakava in ponovno pokličeva prodajalca gospoda V.. Se mu opravičiva za neodzivnost v vmesnem času in nakaževa aro. 

In s temi mislimi sva kar na kavču mrknila...

Sreda zjutraj...

D. odpeljem na letališče in ob 8h zjutraj obsedim za računalnikom. Naj pokličem že danes, naj čakam do petka? Ne, bom kar poklicala.

A: Gospod V., jaz sem tista pa tista, takrat in takrat, zato in tako... No, zdaj bi pa mi zaključili začeto...

V: Aha, veste, zadeva je bila že pred dnevi pred podpisom pogodbe z drugim kupcem.

V momentu se mi je stemnilo pred očmi. Ok, brez panike A., če sem prav slišala, so bili pred podpisom, torej še ni podpisano? Aro ste že dobili? In gospod V. pove, da ne. Uffff, še je upanje.

Pove, da ga je nekaj zmotilo v določenem členu pogodbe in je zadevo zadržal, da se pozanima pri notarju.

Potem pa se iz moje strani vsuje plaz besed, verjetno s takšnim čustvenim nabojem, da bi se danes, če bi se slišala, ne prepoznala. Da lahko zaključimo v 10 dneh. Da lahko aro nakažemo jutri. Da si to stanovanje takooooo zeloooo želimo. Da je edino možno. Pa opravičila zaradi neodzivnosti.... Prosim, prodajte ga nam. Ne drugim!

Seveda sem gospoda spravila v zadrego. Na drugi strani je bil dogovorjen, celo pred podpisom pogodbe, zdaj se pa oglasi nekdo, ki je v preteklosi že 1x zatajil in bi rad, ne samo drugo priložnost, ampak, da spusti iz rok kupčijo na drugi strani. Hja, ko zdaj pogledam nazaj in preberem napisano... Možnosti ni bilo prav veliko. 

Pa vendar, gospod V. mi je obljubil, da premisli, in se mi oglasi nazaj naslednji dan.

In najdaljši dan se je začel. Ob osmih zjutraj. Sama doma. D. na poti. Nikogar blizu, da nanj stresem vso jezo, nemoč, upanje in brezup hkrati...

Day 0 -3

Meljemo, meljemo, menljemo... Čakamo, čakamo, čakamo. 

Nič, pokličemo še enkrat in se, tokrat vsi trije, ponovno oglasimo pri gospodu V.. I. ima pomembno vlogo pri odločanju o teh stvareh. Ta otrok je kot 'bajalica' :) In mu je bilo všeč. Ok, zadnji žegen smo dobili.

Zdaj pa pogajanja! Za ceno, kakopak. Stanovanje je potrebno celotne prenove, in to ne bo poceni.

Pogajanja, ki jih v bistvu sploh ni bilo. Ko pride do takšnih momentov, spoznaš, koga imaš na drugi strani. Ali je to ass hole, ali pa normalno bitje. No, v našem primeru smo prodajalca ocenili kot Človeka z veliko začetnico. 

Dogovorjeni smo bili v dveh minutah. Prepričani, da je to to in da bo zadeva izpeljana v roku 14 dni, maksimalno treh tednov. 

A smo se pošteno ušteli. Komunikacijo celotne zadeve je prevzel D.. Tako s kupcem našega stanovanja, kot s prodajalcem našega željenega stanovanja. In ko te zadeve urejajo moški...

No, hitra zgodba za ahrivo in za si olajšat dušo. V glavnem kupec Prule 1 je ob sklenitvi posla obljubil, da zadevo z banko zaključi v roku 14 dni. Ker mu finance niso dopuščele položiti are, smo pač šli na zaupanje in je nismo zahtevali. Češ, itak bo urejeno v kartkem. Pa ni bilo. In je lagal, in zavlačeval, in prikrival, in spravil D. zaradi 'živcev' na bolniško. In iz tega razloga se nismo mogli držati roka na strani prodajalca gospoda V.. Kajti, ko komunicirajo moški, ostajajo zadeve odprte, nedorečene. Ko pa komunicira moj D. zaključki vedno obvisijo v zraku :) (Zdaj mi je to smešno, takrat mi ni bilo. Sploh!)

No tako. To je bil dan 0-3

In če ga še malo razpotegnem naprej... 

Nisem človek potrepljenja, in to me marsikdaj tepe, zato si lahko predstavljate, da se mi je PIPALO, ko mi ni bilo dano ukrepati. D. se je odločil, da to izpleje sam in odločitev je bilo treba spoštovati. Do dne, ko je obležal z vročino, ko ga je kupec ponovno 'na----te-----gnil' in se ni oglasil. 

Takrat je pa pri meni počilo. Prosila sem ga, če lahko zadevo prevzamem jaz. Ker me pozna, ve, da veliko maneverskega prostora ne dopuščam. Zavedal se je, da bi lahko zadevo pripeljala tudi do točke, da bi si kupec premislil. Pa je vendarle popustil in mi prepustil komunikacijo in izpeljavo posla, do podpisa pogodbe. Ki je, mimogrede, sledil čez dva dni :D

Nauk te zgodbe, žal večina še vedno razume zgolj palico in reagira zgolj na zaostrovanje in grožnje!

In od februarja, smo bili že v aprilu.

Day 0 -4

Na ta dan se zgodba začne. Nekje v februarju 2013.

Na dan ali dva po tistem, ko smo si segli s kupcem stanovanja Prule 1 v roke in sklenili posel. No, vsaj mislili smo tako. Več o tem kasneje...

D. je na portalu nepremičnine.net naletel na oglas, da se prodaja ofucano staro stanovanje, katerega tloris pa je od večine videnega, precej obetaven. 

Evo, to so fotke oglasa... Obetavno, ne? :)

Tloris

 

                Kuhinja

 Dnevna soba

  Velika soba

 Mala soba - kabinet

 Utility

In za konec, 'najlepši' del stanovanja.... Kopalnica, ali karkoli naj bi to bilo :!

Cena? 119.000,00 €               Ufffff!!!

Še vedno obetavno, sva si rekla. In poklicala za ogled.

Dogovorili smo se po službi in lovili dnevno svetlobo, saj je bila zaradi nevseljenosti elektrika izklopljena. Gospod V. naju je prijazno sprejel in potrpežljivo prenašal najino trkanje po stenah in merjenje dolžin z D.-jevimi podplati :)

Videno. Hvala, nasvidenje.

Zvečer doma

Projekt, ki smo ga naknadno še nekajkrat nekoliko popravili je bil narejen v dveh urah. Odločitev je padla. To moramo dobiti.