V vmesnem času smo vsak dan večkrat viseli na netu in preverjali, če je oglas še tam. Mentalno smo bili prepričani, da bo to stanovanje naše. Nekako smo ga že mislili, živeli. Pa vendar, naivčine, za to naredili nič.
Naše roke so bile zvezane do trenutka podpisa pogodbe na drugi strani, do izpeljave posla in potrditve banke kupca našega stanovanja, o datumu izplačila kupnine. In tega smo dočakali.
Vsa blažena sva zvečer obležala na kavču, z mislimi v 'našem' novem stanovanju. D. je naslednji dan, mislim, da je bil torek, odpotoval v Paris in se vračal v petek. Dogovorila sva se, da do takrat počakava in ponovno pokličeva prodajalca gospoda V.. Se mu opravičiva za neodzivnost v vmesnem času in nakaževa aro.
In s temi mislimi sva kar na kavču mrknila...
Sreda zjutraj...
D. odpeljem na letališče in ob 8h zjutraj obsedim za računalnikom. Naj pokličem že danes, naj čakam do petka? Ne, bom kar poklicala.
A: Gospod V., jaz sem tista pa tista, takrat in takrat, zato in tako... No, zdaj bi pa mi zaključili začeto...
V: Aha, veste, zadeva je bila že pred dnevi pred podpisom pogodbe z drugim kupcem.
V momentu se mi je stemnilo pred očmi. Ok, brez panike A., če sem prav slišala, so bili pred podpisom, torej še ni podpisano? Aro ste že dobili? In gospod V. pove, da ne. Uffff, še je upanje.
Pove, da ga je nekaj zmotilo v določenem členu pogodbe in je zadevo zadržal, da se pozanima pri notarju.
Potem pa se iz moje strani vsuje plaz besed, verjetno s takšnim čustvenim nabojem, da bi se danes, če bi se slišala, ne prepoznala. Da lahko zaključimo v 10 dneh. Da lahko aro nakažemo jutri. Da si to stanovanje takooooo zeloooo želimo. Da je edino možno. Pa opravičila zaradi neodzivnosti.... Prosim, prodajte ga nam. Ne drugim!
Seveda sem gospoda spravila v zadrego. Na drugi strani je bil dogovorjen, celo pred podpisom pogodbe, zdaj se pa oglasi nekdo, ki je v preteklosi že 1x zatajil in bi rad, ne samo drugo priložnost, ampak, da spusti iz rok kupčijo na drugi strani. Hja, ko zdaj pogledam nazaj in preberem napisano... Možnosti ni bilo prav veliko.
Pa vendar, gospod V. mi je obljubil, da premisli, in se mi oglasi nazaj naslednji dan.
In najdaljši dan se je začel. Ob osmih zjutraj. Sama doma. D. na poti. Nikogar blizu, da nanj stresem vso jezo, nemoč, upanje in brezup hkrati...
Ni komentarjev:
Objavite komentar